Wolfgang Iser spada med imena, ki so neločljivo povezana s širjenjem recepcijskih teorij v literarni vedi, zlasti z zgodnjo fazo, ki se je začela pred dobrimi tremi desetletji na konstanški univerzi. Recepcijska usmeritev ni nastopala kot strnjena šola z enotnimi teoretičnimi temelji, temveč kot skupek ne čisto natančno opredeljenih sorodnih teženj, ki družijo raziskovalce dokaj različnega teoretično-metodološkega porekla od fenomenološkega, formalističnega, strukturalističnega, literarnopsihološkega, sociološkega, komunikološkega do literarno- in kulturnozgodovinskega. Iser je v nasprotju z drugim uglednim predstavnikom recepcijske teorije H. R. Jaussom postavil v ospredje literarno delo oziroma tisto, s čimer delo nagovarja, deluje na bralca in ga usmerja.
