»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal. Njihove navzočnosti se ne zavedamo več. Mislimo, da smo se rešili Aristotela, ker smo pregnali mímesis ali razkrinkali kátharsis, a ko govorimo o gledališkem besedilu, režiji ali 'fabuli', se znova ujamemo v aristotelsko past, pa čeprav se tako kakor Brecht razglašamo za nearistotelovce,« v uvodu v knjigo Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše Florence Dupont. »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti intelektualna sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost. To je namen pričujoče knjige.«
